14-1

Vrhovni Gospod je rekel: Ponovno ti bom razodel to vrhunsko modrost, najboljše od vsega znanja, ki so ga pridobili vsi modreci in dosegli najvišjo popolnost.

Razlaga: V tem verzu Krišna sporoči, da bo Ardžuni ponovno razodel najvišjo modrost, ki je najboljši del vsega znanja. Ta modrost je vsem modrecem omogočila, da dosežejo najvišjo popolnost, tj. osvoboditev in enotnost z božanskim. V tem verzu Krišna začne naštevati božanske lastnosti, ki so značilne za tiste, ki hodijo po poti duhovnega razvoja, in te lastnosti človeku pomagajo, da se osvobodi omejitev materialnega sveta in se približa božanskemu.

14-2

S trdnim oklepanjem tega znanja lahko dosežemo transcendentalno naravo, ki je podobna moji. Tisti, ki jo je dosegel, se ob ustvarjanju ne rodi več in ni vznemirjen v trenutku uničenja.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasni, da lahko človek s trdnim oklepanjem tega najvišjega znanja doseže transcendentalno naravo, ki je podobna Njegovi božanski naravi. Tisti, ki jo je dosegel, se osvobodi cikla rojstva in smrti – ob ustvarjanju se ne rodi več in ni vznemirjen v trenutku uničenja, saj je dosegel večno, duhovno bivanje.

14-3

Vsa materija, imenovana Vrhovna, je vir rojstva, in jaz oplodim to Vrhovno, o, potomec Bharate, s čimer omogočim rojstvo vseh bitij.

Razlaga: V tem verzu Krišna razkrije, da je vsa materija vir rojstva, in On je tisti, ki oplodi to materijo, s čimer omogoči rojstvo vseh živih bitij. Ta verz simbolično prikazuje medsebojno delovanje božanskega in materije pri ustvarjanju življenja. V tem verzu Krišna zaključi z naštevanjem božanskih lastnosti in te lastnosti imajo božanska bitja, ki so obdarjena z božansko naravo in so na pravi poti duhovnega razvoja.

14-4

Razumeti je treba, o, sin Kunti, da se vsa bitja lahko rodijo v tej materialni naravi in da sem jaz oče, ki daje seme.

Razlaga: V tem verzu Krišna še naprej pojasnjuje, da se vsa živa bitja, ne glede na njihovo vrsto, lahko rodijo v tej materialni naravi. Ponovno poudari, da je oče vseh bitij, tisti, ki daje seme, ki oplodi materijo in omogoči nastanek življenja. V tem verzu Krišna začne opisovati demonske lastnosti, ki so nasprotne božanskim, in te lastnosti imajo tisti, katerih zavest je prevzela demonska narava in so daleč od duhovnega razumevanja.

14-5

Materija je sestavljena iz treh lastnosti – dobrote, strasti in nevednosti. Ko večno živo bitje pride v stik z materijo, o, močni Ardžuna, ga te lastnosti omejijo.

Razlaga: V tem verzu Krišna uvaja koncept treh lastnosti materialne narave (dobrota, strast in nevednost). Pojasni, da je večno živo bitje (duša), ko pride v stik z materijo, omejeno s temi lastnostmi, ki določajo njeno izkušnjo in delovanje v materialnem svetu. V tem verzu Krišna pojasni, da božanske lastnosti vodijo k osvoboditvi iz trpljenja in vezi materialnega sveta, medtem ko demonske lastnosti vodijo k nadaljnjemu služenju materiji, Ardžuna pa ne sme biti žalosten, saj se je rodil z božanskimi lastnostmi, kar pomeni, da ima potencial, da doseže duhovno osvoboditev.

14-6

O, brezgrešni, lastnost dobrote, ki je čistejša od drugih lastnosti, razsvetljuje in osvobaja grešnih posledic. Tisti, ki so pod vplivom te lastnosti, postanejo navezani na zavedanje sreče in znanja.

Razlaga: V tem verzu Krišna začne pojasnjevati vsako od treh lastnosti posebej. Lastnost dobrote je najčistejša od vseh, razsvetljuje človekov um in osvobaja posledic greha. Vendar pa človeka privlači z zavedanjem sreče in znanja, kar ustvarja nekakšno duhovno udobje, ki lahko postane ovira za popolno osvoboditev. V tem verzu Krišna pojasni, da v tem svetu obstajata dve vrsti ustvarjenih bitij – božanska in demonska, in On je podrobno razložil božanske lastnosti, zdaj pa se pripravlja na opis demonskih lastnosti in njihovega vpliva na človekovo življenje.

14-7

Lastnost strasti izvira iz neomejenih želja in poželenja, o, sin Kunti, in naveže utelešeno živo bitje na plodno delovanje.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje lastnost strasti, ki izvira iz neomejenih želja in poželenja. Ta lastnost naveže utelešeno živo bitje na dejavnost, ki je usmerjena k doseganju rezultatov, s čimer dušo zapleta v cikel materialnih želja in njihovega uresničevanja. V tem verzu Krišna opisuje nezmožnost demonskih bitij, da bi razlikovala pravilno dejanje od nepravilnega, primanjkuje jim čistosti, pravilnega vedenja in razumevanja resnice, in ne vedo, kako ravnati v skladu z duhovnimi načeli in moralnimi normami.

14-8

O, Bharatin potomec, vedí, da lastnost teme, rojena iz nevednosti, zavaja vsa utelešena bitja. Ta lastnost veže z blaznostjo, lenobo in spanjem.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje lastnost nevednosti, ki se rodi iz neznanja in zavaja vsa utelešena bitja. Ta lastnost veže dušo z blaznostjo, lenobo in spanjem, tj. z inertnostjo, apatijo in duhovno temo. V tem verzu Krišna razkriva zmotna prepričanja demonskih bitij o zgradbi in smislu sveta, zanikajo obstoj Boga in menijo, da je svet naključen, brez podlage in da je njegov edini gonilni dejavnik poželenje in spolna želja.

14-9

O, Bharatin potomec, lastnost dobrote veže z srečo, lastnost strasti z plodnim delovanjem, lastnost nevednosti pa s tem, da prekrije bitje znanje, veže z blaznostjo.

Razlaga: V tem verzu Krišna povzema učinek treh lastnosti na živo bitje. Dobrota veže z občutkom sreče, strast z dejanjem, usmerjenim v doseganje rezultatov, nevednost pa, zatemnjuje znanje, veže z blaznostjo, inertnostjo in duhovno slepoto. V tem verzu Krišna opisuje dejanja demonskih bitij, ki izhajajo iz njihovih zmotnih prepričanj, izgubila so stik s svojo resnično naravo, ravnajo nerazumno in se ukvarjajo z zlimi, uničujočimi dejanji, ki so usmerjena v uničenje sveta.

14-10

Včasih, o, Bharatin potomec, z premagovanjem lastnosti strasti in nevednosti prevlada lastnost dobrote. Včasih lastnost strasti premaga dobroto in nevednost, drugič pa, o, Ardžuna, lastnost nevednosti premaga dobroto in strast. Lastnosti se vedno borijo za prevlado.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da se tri lastnosti materialne narave nenehno borijo med seboj za prevladujoč položaj v človekovi zavesti. Včasih prevlada dobrota, včasih strast, včasih pa nevednost. Ta boj določa človekovo delovanje, misli in čustveno stanje. V tem verzu Krišna pojasnjuje motivacijo demonskih bitij in se zatekajo k nezadovoljni poželenju, ki je nikoli ni mogoče popolnoma zadovoljiti, in so potopljena v ponos, domišljavost in lažno ambicioznost, ki vodijo do prevar in navezanosti na minljive, lažne vrednote.

14-11

Izraz lastnosti dobrote je mogoče doživeti, ko so vsa vrata telesa razsvetljena z znanjem.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje izraz lastnosti dobrote, ki se čuti kot notranja razsvetljenost in dotok znanja na vseh ravneh zaznavanja. Ko v človekovi zavesti prevladuje dobrota, postane njegovo zaznavanje jasno in lažje razume duhovna vprašanja.

14-12

O, najboljši iz Bharatine družine, ko se poveča lastnost strasti, se razvijejo močne navezanosti, plodna dejanja, vztrajna prizadevanja, pa tudi neobvladljive želje in težnje.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje znake povečanja lastnosti strasti. Ti se kažejo kot močna navezanost na materialne rezultate, povečano delovanje, vztrajna prizadevanja, pa tudi neobvladljive želje in težnje. Človek postane suženj svojih želja in strasti. V tem verzu Krišna nadaljuje z opisovanjem napačnega dojemanja življenja demonskih bitij in menijo, da je zadovoljevanje čutov do konca življenja najvišja potreba in cilj človeštva.

14-13

Ko se povečata tema in nevednost, o, Kurujev potomec, potem nastopijo tema, nedejavnost, blaznost in prevara.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje posledice povečanja lastnosti nevednosti. To so tema, nedejavnost, blaznost in prevara. Človekova zavest postane zatemnjena, izgubi zmožnost jasno razmišljati in delovati ter potone v apatijo in iluzije. V tem verzu Krišna nadaljuje z opisovanjem dejanj demonskih bitij in njihovih posledic in so popolnoma prepletena v stotine tisočev mrež želja, ki jih nadzorujejo in vodijo, in jih, obvladani s strastjo in jezo, iščejo načine za pridobivanje denarja in moči nezakonito.

14-14

Ko človek, ki je v lastnosti dobrote, umre, doseže čista, najvišja prebivališča modrih.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da človek, ki umre pod vplivom lastnosti dobrote, doseže čista, najvišja prebivališča modrih – duhovne svetove, kjer ni trpljenja in nevednosti. To je rezultat dolgotrajne duhovne prakse in gojenja dobrote. V tem verzu Krišna razkrije miselnost demonske osebe, ki je obsedena s pohlepom in nenehno razmišlja o tem, koliko bogastva ima zdaj in koliko ga bo še pridobila v prihodnosti.

14-15

Ko človek umre v lastnosti strasti, se ponovno rodi med tistimi, ki so navezani na plodno delovanje, in ko umre v lastnosti nevednosti, se rodi v živalskem kraljestvu.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, da se človek, ki umre pod vplivom lastnosti strasti, ponovno rodi med tistimi, ki so navezani na plodno delovanje, tj. materialistično usmerjenimi ljudmi. Nasprotno, če človek umre pod vplivom lastnosti nevednosti, se lahko ponovno rodi celo v živalskem kraljestvu, ker je njegova raven zavesti nizka. V tem verzu Krišna nadaljuje z razkrivanjem miselnosti demonske osebe, ki je polna nasilja, egoizma in iluzij, in bi lahko natančneje povedal, da taka oseba obravnava druge kot svoje sovražnike in se hvali, da jih je premagala ali ubila, in se zmotno ima za vladarja in lastnika celotnega sveta.

14-16

Rečeno je, da je rezultat dobrotljivih dejanj čist in spada k lastnosti dobrote. Dejanja, storjena v lastnosti strasti, prinašajo trpljenje, dejanja, storjena v lastnosti nevednosti, pa vodijo v blaznost.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje posledice različnih dejanj, odvisno od tega, pod vplivom katerih lastnosti so bila storjena. Dobrotljivo dejanje, storjeno pod vplivom lastnosti dobrote, prinaša čistost in duhovni napredek. Dejanja, storjena pod vplivom strasti, povzročajo trpljenje in navezanost na rezultat. Dejanja, ki so pod vplivom lastnosti nevednosti, vodijo v blaznost in duhovno degradacijo. V tem verzu Krišna nadaljuje z razkrivanjem miselnosti demonske osebe, ki temelji na domišljavosti in samo-varanju, in bi lahko natančneje povedal, da se taka oseba ponaša s svojim bogastvom in vplivnimi sorodniki, se ima za najvsemogočnejšega in najsrečnejšega ter načrtuje darovanje in dajanje dobrodelnih darov ne iz resničnega sočutja, temveč zato, da bi uživala v svoji domnevni plemenitosti in povečala svoj ugled.

14-17

Iz lastnosti dobrote se razvije pravo znanje, iz lastnosti strasti – pohlep, iz lastnosti nevednosti pa – blaznost, prevara in neznanje.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasnjuje, kakšne posledice izhajajo iz vsake od treh lastnosti. Lastnost dobrote spodbuja razvoj pravega duhovnega znanja. Lastnost strasti povzroča pohlep in nezadovoljne želje. Lastnost nevednosti vodi do blaznosti, prevare in nevednosti, ki je nasprotje duhovne rasti. V tem verzu Krišna opisuje posledice, ki izhajajo iz demonskega razmišljanja in delovanja, in bi lahko natančneje povedal, da te osebe, ki jih zavajajo številne skrbi in so ujete v mrežo prevar, postanejo preveč navezane na čutne užitke in padejo v pekel, ki simbolizira duhovno degradacijo in trpljenje.

14-18

Tisti, ki so v vrsti vrline, se postopoma dvignejo na višje planete; tisti, ki so v vrsti strasti, živijo na planetih zemeljske ravni; tisti, ki so v gnusni vrsti nevednosti, pa padejo v peklenske svetove.

Razlaga: V tem verzu Krišna opisuje, kako vsaka od treh vrst vpliva na usodo duše po smrti. Tisti, ki so pod vplivom vrline, se dvignejo na višje planete – duhovne svetove. Tisti, ki so pod vplivom strasti, ostanejo na planetih zemeljske ravni, torej v materialnem svetu. Tisti, ki so pod vplivom nevednosti, pa padejo v peklenske svetove, kjer prevladujejo trpljenje in tema. V tem verzu Krišna opisuje odnos demonskih ljudi do duhovnih praks, lahko bi tudi pojasnil, da so samozadovoljni in predrzni, se hvalijo s svojim bogastvom in namišljeno častjo, in če darujejo ali izvajajo obrede, to počnejo samo zaradi zunanjega razkazovanja, ne da bi upoštevali kakršna koli pravila ali duhovna načela.

14-19

Ko človek resnično razume, da v vseh dejanjih ni drugega delovalca kot le te lastnosti narave in spozna Vsevišnjega Gospoda, ki je nad temi lastnostmi, potem doseže Moje duhovno bistvo.

Razlaga: V tem verzu Krišna pojasni, da človek kot rezultat pravega razumevanja dojame, da vsa dejanja v materialnem svetu izvajajo tri lastnosti narave in ne duša. Ko človek spozna Vsevišnjega Gospoda, ki je nad temi lastnostmi, doseže Krišnino duhovno bistvo, torej se osvobodi omejitev materialnega sveta. V tem verzu Krišna razkrije odnos demonskih ljudi do Boga, lahko bi pojasnil, da jih zavajajo lažni ego, moč, ponos, poželenje in jeza, in prezirajo Boga, ki je tako v njih samih kot v telesih drugih kot Vrhovna Duša. Sramotijo resnično bistvo vere, zavračajo njena načela in se obračajo proti duhovnim vrednotam.

14-20

Ko se inkarnirano bitje lahko dvigne nad te tri lastnosti, ki so povezane z materialnim telesom, se lahko osvobodi rojstva, smrti, starosti in z njimi povezanega trpljenja ter okusi nektar nesmrtnosti že v tem življenju.

Razlaga: V tem verzu Krišna potrjuje, da se inkarnirano bitje (duša) z dvigom nad tri lastnosti materialne narave lahko osvobodi rojstva, smrti, starosti in z njimi povezanega trpljenja. Poleg tega je ta osvoboditev in uživanje nektarja nesmrtnosti mogoča tudi, ko je še vedno v tem telesu, torej še v tem življenju. V tem verzu Krišna pojasnjuje, kakšna usoda čaka tiste, ki so zavistni, zlonamerni in ravnajo demonsko, lahko bi pojasnil, da take ljudi, ki so najnižji od vseh, nenehno meče v ocean trpljenja, kar jih sili, da se rodijo v različnih demonskih oblikah obstoja, kjer vladajo trpljenje in tema.

14-21

Arjuna je vprašal: O moj Gospod, po kakšnih znakih je mogoče prepoznati tistega, ki se je dvignil nad te tri lastnosti? Kako se on obnaša? In kako premaga lastnosti narave?

Razlaga: V tem verzu Arjuna postavlja Krišni vprašanja, da bi bolje razumel, kako prepoznati človeka, ki se je dvignil nad tri lastnosti materialne narave. Želi vedeti, kako se tak človek obnaša in kako je uspel premagati vpliv teh lastnosti. V tem verzu Krišna še naprej pojasnjuje usodo demonskih bitij, lahko bi pojasnil, da ta bitja, ko vedno znova pridejo v demonske oblike obstoja, niso zmožna se približati Bogu in duhovni osvoboditvi ter postopoma pogrezajo v vse nižje in bolj odvratne oblike obstoja.

14-22

Vsevišnji Gospod je odgovoril: O Pandavov sin, tisti, ki ne sovraži razsvetljenja, navezanosti in iluzije, ko so prisotni, in ne hrepeni po njih, ko jih ni.

Razlaga: V tem verzu Krišna začne odgovarjati na Arjuno vprašanje, s tem ko opisuje prve znake, ki kažejo na dvig nad tri lastnosti. Človek, ki je dosegel to stanje, ne čuti odpora do razsvetljenja (izraz vrline), navezanosti (izraz strasti) in iluzije (izraz nevednosti), ko so prisotne, niti ne trpi, ko jih ni. Enak je v vseh stanjih. V tem verzu Krišna imenuje tri glavne ovire, ki vodijo v duhovno degradacijo in trpljenje, simbolično jih imenuje "vrata v pekel", in lahko bi pojasnil, da so te ovire poželenje, jeza in pohlep, in da mora vsak razumen človek, ki želi duhovno rasti, zavreči te negativne lastnosti.

14-23

Kdor ostane nevtralen in transcedenten, ve, da delujejo le lastnosti, je neomajen in miren, enakopačen do sreče in trpljenja.

Razlaga: V tem verzu Krišna nadaljuje opis in navaja, da človek, ki se je dvignil nad lastnosti, ostane nevtralen in transcedenten, saj se zaveda, da delujejo le lastnosti materialne narave. Neomajen je v svoji duhovni zavesti, miren in enakopačen do sreče in trpljenja, ne da bi se prepustil nihanjem. V tem verzu Krišna pojasnjuje, da lahko človek, ki se je uspel osvoboditi vpliva poželenja, jeze in pohlepa, izvaja dejanja, ki pospešujejo samouresničitev, in lahko bi dodal misel, da se tak človek postopoma približuje najvišjemu cilju - duhovni osvoboditvi in enotnosti z Božanskim.

14-24

Kdor je v ravnovesju, mu je kos zlata, kos blata in kamen enake vrednosti, je moder in enako sprejema želeno in neželeno, je neomajen in enako posluša pohvalo in grajo.

Razlaga: V tem verzu Krišna nadaljuje z opisom lastnosti človeka, ki se je dvignil nad tri lastnosti materialne narave. Tak človek je v ravnovesju, zanj ni razlike med zlatom, blatom in kamnom, saj se je osvobodil materialne lestvice vrednot. Moder je in enako sprejema želeno in neželeno, ne da bi se prepustil vplivu zunanjih okoliščin. Neomajen je v svojem prepričanju in enako posluša pohvale in graje, saj njegova samozavest ni odvisna od zunanje ocene. V tem verzu Krišna opozarja, da tisti, ki ne upošteva navodil svetih spisov in duhovnih načel, temveč deluje samo po svojih muhah in željah, ne bo dosegel ne duhovne popolnosti ne prave sreče ne najvišjega cilja – osvoboditve, in lahko bi pojasnil, da bo njegovo življenje polno trpljenja in razočaranj, saj bo temeljilo na egoizmu in nevednosti.

14-25

Kdor se enako vede do časti in sramote, kdor se enako vede do prijatelja in sovražnika, kdor se je odpovedal vsem materialnim dejanjem, za takega človeka se pravi, da se je dvignil nad lastnosti materialne narave.

Razlaga: V tem verzu Krišna zaključi seznam lastnosti, ki jih ima človek, ki se je dvignil nad lastnosti materialne narave. Tak človek se enako vede do časti in sramote, do prijatelja in sovražnika ter se je odrekel vsem dejanjem, katerih namen je doseganje materialnega rezultata. Njegovo ravnanje je brez egoizma in služi višjemu cilju.

14-26

Tisti, ki se popolnoma posveti duhovnemu služenju in se nikakor ne odvrne od te poti, se takoj dvigne nad lastnosti materialne narave in doseže raven Božanske zavesti.

Razlaga: V tem verzu Krišna razkrije, kako se najučinkoviteje dvigniti nad lastnosti materialne narave – s popolno predanostjo duhovnemu služenju ali dejanju, posvečenem Bogu. Kdor se nikakor ne odvrne od te poti, se takoj dvigne nad omejitve in doseže raven Božanske zavesti, torej duhovno osvoboditev.

14-27

In Jaz sem temelj Božanske zavesti, ki je nesmrtna, neuničljiva in večna, in je naravno stanje najvišje sreče, Božanske ljubezni.

Razlaga: V tem verzu Krišna zaključi štirinajsto poglavje z razkritjem, da je On temelj Božanske zavesti, ki je nesmrtna, neuničljiva in večna. Ta Božanska zavest je naravno stanje najvišje sreče in Božanske ljubezni, h kateri stremijo vsa živa bitja. Krišna je vir in cilj vsega obstoječega. V tem verzu Krišna zaključi poglavje, poudarja pomen svetih spisov na duhovni poti in bi lahko dodal misel, da se mora človek voditi po navodilih svetih spisov, da bi razumel, kaj je njegova dolžnost in kaj ne, in da mora poznati ta pravila in načela, ravna, da bi se postopoma duhovno izpopolnil.